Jangada

V življenju se ves čas srečujemo z igrami - s takimi z žogo, s človek ne jezi se in s šahom.

Vsak človek se v življenju sreča z različnimi igrami: najprej se še kot otrok srečaš z žogo in morda se ti najprej dopadejo zato igre z žogo in morda jim posvetiš svoje osnovnošolske dni ali dobo odraščanja in morda se začneš celo poklicno ukvarjati z žogo.

Kot otrok se srečaš tudi z igro človek ne jezi se! Pa s kartami, najprej s Črnim Petrom, ki pa ne pomeni nič dobrega, ko ga imaš v rokah. Nikoli do lanske zime oziroma dolgih zimskih večerov pa nisem slišal za sodobnejše družabne igre.

"Carcassonne je moja najljubša serija družabnih iger"

In tako sem konec decembra bil povabljen, da se pridružim igri Carcassonne: Amazonas, raziskovanju in osvajanju amazonskega pragozda v Južni Ameriki.

Ljudje smo po naravi sami nezaupljivi do vsega novega, vsega neznanega, vsega, kar nam ni sorodno. Ko smo začeli s prvo igro oziroma s spoznavanjem pravil igre, mi je bilo vse nekam čudno, nekam daleč, tako daleč kot je pragozd v porečju Amazonke, ki ga lahko gledamo samo v dokumentarnih filmih.

Jangada: zgodba iskanja skrivnosti Amazonke

Že samo ime igre pa me je spomnilo na čudovito knjigo z naslovom Jangada, ki sem jo prebral v sedmem razredu osnovne šole in sem jo prejel kot spomin na obisk Nove Gorice v poletnih počitnicah – šlo je za izmenjavo učencev osnovnih šol in spoznavanje različnih slovenskih pokrajin. In to raziskovanje in osvajanje pragozda je kot nalašč podobno avanturi iz omenjene knjige, ki me je takrat prevzela kot osnovnošolca, zdaj pa kot družabna igra za vsakogar, starega od dvanajst do devetindevetdeset let.

Pa smo začeli igrati, najprej štirje – prvič nam je šlo bolj počasi, a smo vseeno končali, kakšni dve uri je trajalo, a kljub temu hitro kot bi mignil s prstom. In nato smo začeli z novo igro, vsak izmed nas je začel s svojo taktiko in nihče ne bi rad izgubil, zato tudi tretja igra ni izostala. Kar naenkrat je bila ura že dve ponoči in ker je bil naslednji dan ponedeljek, smo končali za ta dan in šli počivat.

Carcassonne Amazonas: družabna igra zlaganja ploščic amazonskega pragozda

Vsi pa smo že, ko smo si zaželeli: »Lahko noč« začeli delati taktiko za naslednji dan.

In nadaljevali smo takoj, ko smo poobedovali, televizija in brskanje po medmrežju nas ni več zanimalo – vsak izmed nas je pripravljal svojo strategijo za naslednjo igro.

Pa to še ni vse: z ženo sva začela igrati ob petkih in sobotah v dvoje in kako je šele zanimiva igra v dvoje - vsaka nova je zgodba zase in vsaka nova je drugačna od prejšnje, saj je kombinacij, ki jih vsak igralec lahko vedno znova odkriva in razvija nebroj. 

Po igranju Carcassonne sem spoznal, da so družabne igre res nekaj, kar mora zaigrati vsak človek vsaj enkrat v življenju. Potem ko bo, bo spremenil svoj odnos tako do gledanja televizije kot brskanja po medmrežju. Spoznal bo, da je čas namenjen igranju družabnih iger odlično naložen, saj ponovno vrača ljudi k pogovoru in vsakodnevnemu druženju.

Družabni igralec Ciril